HEJ, SEM VITA!

KO TE ZDRAVJE IZDA

Spomnim se časa srednje šole, ko sem sedela v zadnji klopi in razmišljala, da se mi bo zmešalo, če bom morala celo življenje preživet tako: sede za mizo. Že takrat sem vedela, da pisarniško delo ni zame. V življenju potrebujem dinamiko in izzive. Ob sedečem enoličnem delu se sigurno ne bi razvila v osebo, kakršna sem danes. 

Moja ljubezen do kuhanja sega daleč v začetke mojega življenja, ko sva z mamo skupaj pekli pite. Stara sem bila dve leti in spomnim se, da sem sedela na pultu, medtem ko je mami lupila jabolka in me učila angleščine: “Apple pie, lemon pie …” Deset let kasneje sva se z najboljšo prijateljico dobili vsak vikend in peki brownieje, tortice, piškote; v glavnem klasike, takrat tudi s klasičnimi sestavinami.

Ko sem začela hodit v srednjo šolo se je moje življenje obrnilo na glavo. Podlegla sem standardom lepote, ki jih narekujejo mediji. Za začetek sem se zredila za 10 kg. Močni hrani moje ome in ogromnim količinam, ki mi jih je nadevala na krožnik, niso bili kos niti redni treningi sodobnega plesa. Čeprav je 10 kg veliko, se mi na srečo ni pretirano poznalo. A v moji glavi je to vseeno povzročilo propad sistema. Situacijo sem rešila na najbolj neprimeren način: nehala sem jesti. 

En mesec je še šlo, potem pa so se začele  vrtoglavice na treningih in vedela sem, da stojim pred odločitvijo – bom še naprej plesala ali se bom še naprej stradala? Moja ljubezen do plesa je na srečo zmagala. 

Ena večjih posledic tega hudega stresa za telo (stradanje je namreč hud stres) so bili izpuščaji, ki sem jih imela po celih hrbtnih straneh dlani, po prstih, okoli oči in ust, po vratu in ob hujših izbruhih tudi drugje po telesu. Ker mi dermatologi niso znali pomagati drugače, kot s tabletami in močnimi hormonskimi kremami (kortikosteroidi) proti atopijskemu dermatitisu, sem se odločila, da svoje zdravje vzamem v svoje roke. Vedela sem, da se ne morem vrnit nazaj k isti hrani in tako sem začela eksperimentirat z različnimi načini prehranjevanja.

Situacija se kljub naporom ni kaj dosti izboljšala, saj je bil moj celoten življenjski stil v srednji šoli in v začetku faksa nezdrav. Kljub temu, da nisem več jedla omine hrane, sem še vedno jedla vse, tudi živalske izdelke. Tu in tam sem šla v McDonald’s, dostikrat na pico ali v klasično pekarno. Veliko smo žurali, pili alkohol in kadili. Moja prehrana je bila neurejena, da o spanju raje ne govorim. Vse to se je nabiralo v mojem telesu in butalo ven v obliki izpuščajev. A nisem bila pripravljena naredit koraka v pravo smer – jaz vedno rečem, da se nič ne spremeni, dokler nas nekaj dovolj ne moti. Šele med študijem sem našla notranjo moč, da sem spremenila svojo prehrano. 

REŠITEV MOJIH TEŽAV

Prvič sem poskusila veganstvo, ko sem bila stara 20 let, leta 2017. Po razhodu s fantom, ki me je močno omejeval in je med drugim oboževal meso, sem končno začutila sapico svobode in se odločila, da prestopim v veganstvo Tega si prej nisem mogla privoščit. Najbližji imajo konec koncev veliko vpliva na naš uspeh ali neuspeh – moj takratni fant je že moje vegetarijanstvo sprejel s pripombami, o veganstvu raje sploh nisem govorila.

Kljub vsemu pa takrat v veganstvu nisem uspela. Po pol leta rastlinske prehrane sem bila nenehno lačna in počutila sem se šibko. Takrat mi je mami rekla, da veganstvo morda pač ni zame in da moje telo za optimalno delovanje očitno potrebuje živalske beljakovine. Upoštevala sem njen nasvet in vključila v prehrano jajca in mlečne izdelke. V enem tednu se je moje stanje normaliziralo. Vseeno pa me je potrlo – veganstvo očitno res ni bilo primerno zame, ne glede na to, kako zelo sem si tega želela. Kaj pa izpuščaji? Še naprej so bili del mojega življenja. 

Šele ko sem leta 2019 dokončno spremenila svojo prehrano v 100% rastlinsko oz. vegansko in svoje življenje obrnila na glavo (ali morda raje nazaj na noge), se je moja situacija drastično izboljšala. Ne le stanje kože, za katerega so zdravniki rekli, da je kronično in bom z izpuščaji morala živeti do konca življenja. Tudi moja prebava se je uredila; prej sem imela redno težave z zaprtostjo in vetrovi, kar se je uredilo kmalu po tem, ko sem spremenila način prehranjevanja. Splošno počutje se je eksponentno izboljšalo, prav tako občutek težke glave in megle v možganih. 

Tokrat mi je uspelo – štiri leta kasneje sem še vedno veganka in počutim se bolje kot kadarkoli. Seveda sem ugotovila, kaj je bil razlog, da mi je prvič spodletelo. Verjetno je isti razlog povzročal probleme tudi komu drugemu. 

Živalske izdelke sem iz prehrane preprosto izključila, ne da bi jih nadomestila. To pomeni, da sem iz prehrane izključila ogromno količino kalorij in beljakovin, ne da bi v prehrano vključila rastlinske vire. Ko sem drugič poskusila z veganstvom, sem imela veliko več znanja in sem se spremembe lotila postopoma, ne pa čez noč. Najprej sem izključila del živalskih izdlekov, nekaj časa kasneje še del in tako naprej, dokler nisem izključila vsega. Živalske beljakovine sem nadomestila s stročnicami, tofujem in oreščki, kalorije pa z večjimi obroki. Čeprav sem obroke povečala, se nisem zredila. 

Zdaj vsakomur polagam na srce, naj preizkusi rastlinsko prehrano. Kar je pri tem najbolj smešno, je to, da nikoli prej nisem imela občutka, da se počutim slabo. Meni je bilo super! Super je bilo, ko sem žurala, ko sem bila neprespana, ko sem bila napihnjena ali zaprta … Zdelo se mi je, da je to normalno.

A šele ko sem spremenila prehrano, sem ugotovila, da je lahko še mnogo bolje. Podobno se je zgodilo, ko sem v svoja jutra vpeljala jogo in meditacijo. Saj nisem vedela, da je lahko še bolje. Pa je lahko! Če se tudi tebi zdi, da je tvoje življenje in počutje super – poskusi vpeljat še kako novo zdravo navado. Naj te preseneti dejstvo, da je lahko še veliko, veliko bolje. 😉  

LJUBEZEN DO KUHANJA IN VSEGA DOBREGA

Naj se vrnem nazaj k začetku in moji ljubezni do kuhanja. Verjetno ti je po vsem, kar sem ti povedala, lažje razumet, zakaj sem prevzela ta “radikalen” način življenja, kakor ga nekateri radi poimenujejo. Hvaležna sem za vsako težavo, vsako neprijetnost in vse lekcije. Če ne bi pri 15 letih dobila izpuščajev, danes ne bi kuhala in fotografirala in se s tem preživljala. 

Ko sem pri 16 letih začela sama kuhat zase, sem odkrila, da je v tem poseben čar. Moja ljubezen je od takrat naprej samo še rastla in rastla. Ni izleta ali potovanja, ni obiska brez hrane. Vedno bolj se zavedam povezovalne moči, ki jo ima hrana. Še posebej, če je hrana dobra! Najsi bo veganska ali ne, hrana je center našega življenja. 

Anna Thomas je dobro rekla: “Vsi jemo in bilo bi žalostno, če bi jedli slabo.” 

Hrana je priložnost, ki jo imamo vsak dan, trikrat na dan. Kakšno hrano izberemo, kakšne obroke, na kak način hrano zaužijemo in kje – vse to vpliva na naše počutje po obroku in na vpliv, ki ga ima hrana na naše telo. Ja, bilo bi žalostno, če bi te priložnosti zapravili za slabe obroke v slabi družbi, pojedene na hitro in brez pozornosti. 

Ta blog je namenjen deljenju božanskih veganskih receptov, ki navdihujejo. Kažejo, da je rastlinska hrana polna okusa, da po njej nismo lačni in da se z rastlinami dá pričarat magične jedi. Ker pa sem večplastna, tako kot vsi ljudje, je tudi ta blog več kot le blog z recepti. Na njem najdeš članke in prispevke o veganstvu, prehrani in še čem. Kdo ve, kam nas bo še odnesel? 🙂